Jeza

 

 

JEZA SODI MED NEUGODNA ČUSTVA


Čustva so pomemben del duševnih procesov, s katerimi doživljamo odnos do sveta oziroma vsega, kar nas obdaja. Usmerjajo nas in motivirajo, da se izogibamo ljudem in dogodkom, ob katerih doživljamo neprijetnosti in se zbližujemo s tistimi, ob katerih nam je prijetno.

V povezavi s čustvi je razširjeno prepričanje, da se z njimi odzivamo neposredno na dogodke, kar ne drži v celoti. V nas se čustva vzbudijo glede na to, kako te dogodke razumemo. Iz teh razlogov se lahko na enak dogodek različno odzovemo. Nekdo izmed nas lahko prasko na novem avtu doživi kot katastrofo, nekdo drug pa kot dogodek, ki ni vreden omembe. Ves proces se ponavadi odvija bliskovito hitro. Mi sami več prispevamo k temu, kako smo se čustveno odzvali na dogodek, kot pa dogodek sam.

Čustev se zavedamo ali ne. Lahko jih potlačimo v podzavest. V teh primerih govorimo o nezavednih čustvih. In kako ozavestiti čustva, ki se jih ne zavedamo, a navkljub temu krojijo naše vedenje?

Pomembno je, da skušamo prepoznati občutek, da se nam neka čustva od nekod in nekdaj vsiljujejo v naše doživljanje. Ni razumnega razloga zanje. Občutimo jih, kot da niso naša in da nimamo nič z njihovim nastankom. Prepoznavanje takšnih občutkov nam lajšajo razmišljanja in izjave kot »Kar naenkrat me je, brez razloga, popadla silovita jeza, strah, želja po maščevanju, celo ubijanju …«. Torej, zaznali smo čustvo, katerega izbruh nismo pogojevali niti sami, s svojim vedenjem, niti okoliščine, v katerih smo se znašli. Ob njihovem izbruhu smo nemočni, ne moremo jih obvladati, čeprav si tega močno želimo. Iz teh razlogov takšen izbruh pogosto spremlja panika. Psihičnega dogajanja v sebi namreč ne razumemo in ne vemo, kaj se z nami dogaja.

Nezavednih čustev praviloma ne moremo ozavestiti sami. Potrebujemo pomoč tretje osebe, ki nam pomaga razumeti, za kakšna čustva gre, zakaj izbruhnejo, kako se odvija njihovo izražanje…


Kaj je naloga čustev?

Obveščajo nas, da se nam dogaja nekaj zelo pomembnega. Na dogodke, ki jih ocenjujemo kot nepomembne, se odzovemo brez čustev, ravnodušno, ob pomembnih pa nam čustvo dvigne raven energije v telesu in nas spodbudi k vedenju, katerega namen je čim bolj učinkovita prilagoditev neki novi razmeri, okoliščini, ki je nastala s spremembo oziroma dogodkom. Dokler tega ne naredimo, energija čustva ostaja v nas.

Katera nam najbolj krojijo življenje tako v dobrem kot slabem pomenu?

Pravzaprav nam ga vsa, ugodna in neugodna. Zadnja nam pomagajo, da zavarujemo svoje vrednote, poskrbimo zase in, v skrajnem primeru, da preživimo. Doživljamo jih veliko bolj intenzivno, kot ugodna. Ugodna čustva so povezana s kakovostjo našega življenja. Če o ugodnih in neugodnih čustvih razmišljamo z vidika pomembnosti, bi lahko rekli, da so neugodna pomembnejša. Za naše psihofizično zdravje in počutje je izjemnega pomena, da jih prepoznavamo na ustrezen in zdravju neškodljiv način, blažimo in odpravljamo. Neugodna čustva so odpravljena takrat, ko ugasnejo. Za ugodna je velikokrat izjemnega pomena, da jih izražamo in krepimo.


Kaj se zgodi, če čustva zatiramo?

Zatiranje čustev, ugodnih in neugodnih, vodi v slabo razumevanje samega sebe in drugih, kar pogojuje težave v medsebojnem sporazumevanju in odnosih. Neugodnemu dogajanju se posledično najpogosteje izogibamo z različnimi oblikami odvisnosti od: alkohola, drog, odnosov, pretirane telesne aktivnosti, spolnosti,…

Pomembno je, da vemo, da za izražanje čustev nimamo na voljo le dveh možnosti: jih izraziti ali zatreti. Obstajajo še druge poti. Najdemo jih lahko s pomočjo naslednjih vprašanj:

 

  • Kako si razlagam neko okoliščino ali dogodek?
  • Kaj verjamem, da se dogaja, si dogodek pravilno razlagam?
  • Ali je intenzivnost mojih čustev ustrezna okoliščini?
  • Katera čustva doživljam in katero je najmočnejše?
  • Kakšne možnosti imam, da svoja čustva izrazim in kakšne posledice pričakujem v zvezi s tem?
  • Kaj bo, če ne naredim ničesar?

 

Lahko nam uspe, da se s primernimi načini in pomočjo naučimo blažiti in odpravljati neugodna čustva. Vedno znova pa se nam lahko odpirajo rane zaradi starih čustev iz preteklosti, ki še niso izginila. To dogajanje nas opozarja, da so odnosi, v katerih smo ta čustva pridobili, v nas še živi, čeprav je lahko od travmatičnega dogodka minilo že mnogo let. Npr.: nekomu smo pred mnogimi leti močno zamerili neko dejanje. Danes ga še vedno obsojamo za doživeto bolečino. Ujeti smo v nekakšen začaran krog »logično prizadetega  razmišljanja«. Iz teh razlogov želimo to osebo prizadeti nazaj, ali pa celo željo po tem projiciramo (nezaveden obrambni mehanizem) v nekoga drugega, ki ni nič kriv. Lahko vztrajamo v zameri, ker verjamemo, da se z dejanjem, ki nas je prizadelo, strinjamo, če bomo popustili.

A to ne drži. Ni pomembno, ali nas je kdo prizadel namenoma, po krivici ali nehote. Za blaženje in odpravljanje neugodnega čustva zamere je v vseh primerih pomembno odpustiti. Odpustimo lahko, če to bolečino izrazimo, jo obudimo v sebi in zaključimo s tem dogodkom. Le tako lahko gremo dalje. V nasprotnem primeru se vedno znova vračamo in nazadujemo. Za ta proces si je smiselno poiskati pomoč. Vseh teh korakov ne zmoremo sami, vsekakor pa jih ne moremo narediti čez noč.

 

Jeza

Vsi se včasih jezimo. Jeza je eno izmed naših osnovnih čustev. Izkazujemo jo v različni meri in na različne načine. Koliko in kako, je odvisno od našega značaja, okoliščin, v katerih se nahajamo in so izzvale to čustvo, vzgoje, družbenih pravil… Npr.: v naši družbi je za moške bolj sprejemljivo neprikrito in grobo izražanje jeze, za ženske pa se bolj spodobi jezikanje. Otrokom najprej pogledamo skozi prste, če pa v cepetanju in vreščanju vztrajajo, pa ukrepamo.

Jezo izražamo agresivno ali pasivno. Agresivno izražanje jeze spremljajo grožnje, zmerjanje, fizično nasilje, ustrahovanje…. Pasivno izražena jeza pa je prikrita, vključuje premišljene izraze (kritične opazke, opravljanje, provociranje, čustveno izsiljevanje, vpletanje tretjih oseb v situacijo…).

Dejstvo je, da je jeza neugodno in močno čustvo, ki škoduje predvsem nam samim, vsekakor pa tudi vsem iz našega ožjega in širšega družbenega okolja.

Izrazito neugodno čustvo lahko postane tudi zaradi družbenih meril, ki jo vidijo kot nekaj neprimernega, sramotnega in celo zlega. Iz teh razlogov je lahko pri mnogih povezana z občutki krivde, sramu in strahu. Že od mladih nog jo zatiramo in tlačimo, kar lahko povzroči, da se izraža na manj primerne načine in takrat, ko to najmanj potrebujemo.

Evolucijsko gledano je jeza odziv na zaznano grožnjo iz okolja. Kadar se počutimo ogrožene ali napadene, to navzven pokažemo z mimiko in telesno govorico, nato pa še z dejanji (s telesnim in besednim nasiljem,…). Naš ton glasu dobi izrazito neugoden prizvok. V  telesu pride do pretiranega izločanja hormonov adrenalina in noradrenalina, ki sprožita številne telesne spremembe. Krvni utrip in tlak se dvigneta, mišice se napnejo, manj dojemljivi smo za bolečino, preplavi nas val energije in vznemirjenja. Naše telo je pripravljeno, da se sooči z nevarnostjo ali pred njo pobegne.

Osnovna oblika jeze je torej impulz za samoohranitev ob ogroženosti. Drugače povedano, jeza je pravzaprav izpeljanka tega impulza, ki ne pride takrat, ko naj bi bili ogroženi, ampak takrat, ko čutimo, da nas ima nekdo namen ogrožati.

Spremljajo jo tudi spremembe v mišljenju. Zamegli se nam sposobnost treznega razmisleka in presoje, le z muko zavestno nadzorujemo svoje vedenje. Slabše se osredotočamo, težje pretehtamo argumente, prej nasedamo lažem, čeprav smo v osnovi lahko zelo nezaupljivi. V jeznem stanju lahko podcenimo nevarnost in precenimo svoje sposobnosti. Iz teh razlogov se spuščamo v bolj tvegana početja kot sicer. Za nekoga, ki nas je spravil v takšno voljo, praviloma mislimo, da je to storil zaradi svojega značaja in ne zaradi neugodnega spleta okoliščin.

Namen naše jezljivosti je izziv reakcije, spopad in obtoževanje predstavljajo najpreprostejša in najhitrejša sredstva za dosego tega cilja.

V jezljivem stanju smo osredotočeni zgolj nase in na tisto, kar želimo povedati. Žal to  običajno ni povezano z racionalnimi dejstvi, temveč izključno s čustvi. Jeza skoraj nikoli ni primarno čustvo, čeprav se nam mogoče zdi, da se z njo odzovemo na provokacije v okolju. Za njo se skrivajo druga čustva, ki jim le odpira vrata.
Najbližji in najpogostejši spremljevalci jeze so: strah, občutki krivde, zamere, maščevanja, frustracije, slaba samopodoba, šibak jaz,… Strah prednjači pred vsemi, tudi pred jezo.  Razumen pogovor z jeznim človekom praviloma ni mogoč. Če imamo opravka z jeznim sogovornikom, je smiselno, da počakamo, da napad mine. Tudi po izpadu je smiselno počakati še kakšnih dvajset minut, da telo in misli preidejo v uravnovešeno stanje.

Lahko pa uporabimo še druge pristope kot:

 

  • umik, ki predstavlja molk ali odgovarjanje z zelo kratkimi stavki,
  • umirjenost,
  • potrpljenje,  
  • ignoriranje.

 

Vsekakor pa lahko tudi zadrževanje jeze, kot tudi drugih spremljajočih neugodnih čustev, slabo vpliva na naše psihofizično počutje in zdravje. Kot smo že omenili, kdor zatira svoja čustva, ne razume sebe in svojega doživljanja in se ne odziva na spremembe v svojem okolju.

Jezo je torej smiselno izraziti in ne potlačiti, a na primeren, družbeno sprejemljiv način. Če nam ta konstruktiven način ne uspeva, jo poskušajmo izražati vsaj na neškodljiv način. To pomeni, da je ne stresamo na tisto osebo ali predmet, ki je v naši bližini ali druge, ki so se, nič hudega sluteč znašli v naši bližini in nas po našem mnenju jezijo. Bolje je, da si izberemo nadomestni predmet (boksarska vreča, vzglavnik, lutka…), na katerem si predstavljamo obraz tistega, ki nas je v resnici ujezil. Na ta nadomestni predmet lahko kričimo, ga zmerjamo s kletvicami, tepemo… Lahko se odpravimo nekam na samo (v gozd, na travnik…), kjer smo lahko preprosto neopaženi in si damo duška.

Te pristope uporabljamo pretežno kot spremljevalne v terapevtske namene, ko nekdo že poišče pomoč, ker ugotovi, da ima težave z jezo. Če ti pristopi niso pod nadzorom, se lahko zgodi, da se jeze, ki nas preplavi, ne znebimo, ampak jo lahko še okrepimo. Ti pristopi tudi niso vedno priročni.

Če se npr.: na delovnem mestu razjezimo na sodelavca, ne moremo nemudoma teči domov pretepat blazino ali steči v naravo, kjer si damo duška.

 

Če jeze ne poskušamo odpraviti in jo zadržujemo v sebi, nas zastruplja. Posrečena je primerjava človeka, ki jezo zadržuje v sebi, z loncem na pritisk. Če redno ne sproščamo negativnih čustev po malem skozi ventil, se nabirajo. Sčasoma postane pritisk tako nevzdržen, da divje eksplodiramo.

Pogosti izbruhi jeze slabšajo našo odpornost, upočasnjujejo in ovirajo mehanizme okrevanja, dovzetnejši smo za bolečine,  povečujejo se nam možnosti za razvoj naslednjih obolenj:

  • povišan krvni tlak,
  • glavobolov in migren,
  • srčno-žilna obolenja,
  • možganske, srčne kapi,
  • ciroze jeter,
  • rakavih obolenj,
  • sladkorne bolezni,
  • prebavne težave,
  • ledvic,…

 Čustvo jeze pa ima tudi nekaj pozitivnih plati:

  •  je lahko zelo kratkotrajno,
  • pomaga nam, da se lahko postavimo zase, če jo primerno uporabimo.

 

Primeri vzrokov izražanja jeze

Razjezimo se lahko zaradi popolnih malenkosti. Zaznana grožnja ni nujno neposredni napad na nas, od katerega bi bili lahko ogroženi. Vzroki, zaradi katerih se razjezimo, so naši občutki. Razjezimo se zato, ker čutimo, da je napadena naša samopodoba, sposobnosti, znanje vožnje, občutek lastne vrednosti, ponos, vrednote, prepričanja, premoženje…

 

  • Na voznika, ki je pred nami izsilil prednost v križišču, se  ne razjezimo zato, ker nas je ogrozil s svojo vožnjo, ampak ker bi to lahko storil.

 

  • Na kuhinjske omarice, ki jih ne namestimo ravno se lahko razjezimo tako silno, da bruhamo peno. Ne pomaga nam, da ugotovimo, da so slabe kvalitete, da navodila ne ustrezajo, da je stena poševna…. Ne gre za jezo zaradi kuhinjskih omaric, niti zaradi zidu... Ponovno je prizadeta naša samopodoba, občutek naše sposobnosti…, ki pravi, da zmoremo kuhinjske omarice namestiti ravno.

 

  • Lahko se vrnemo iz službe, pobesnimo nad partnerjem ali otroci. Ne zaradi njih, temveč zaradi službe, slabega dne, šefa… Kritika šefa nam pride do živega, ker nas spominja na enega izmed staršev, za katerega naši dosežki nikoli niso bili dovolj dobri.

 

  • Naš partner je oseba z napadalnim značajem: prepirljiv, zamerljiv, maščevalen, razdražljiv, nasilen… Čaka na konflikte, ali jih sproži sam, zato, da izkusi jezo. Vprašujemo se, zakaj vendar? Zaradi tega, ker je jeza zanj prijetna, ker je z njo zasvojen. Potrebuje adrenalinsko stanje. Napaja se s tem, da se mu zaradi jezljivih izbruhov drugi besedno ali z dejanji podrejajo. S tem lajša težave, ki jih ima sam s sabo. Jeza je lahko zanj sredstvo, ki mu ublaži psihofizične bolečine.

 

  • Naš prijatelj je prepričan, da ga okolje ignorira. Iz teh razlogov je pretežno prikrito jezen. Bil bi tudi agresiven, če se ne bi bal izražanja družbeno nesprejemljivega vedenja. Tako je bil vzgojen. Tako zelo je prepričan, da ga vsi ignorirajo in zaničujejo, da se raje nekomu, ki daje znake, da ga bo prijazno ogovoril, izogne. Gre za osebo, ki pretežno čuti nek primanjkljaj v svojem življenju (na poklicnem področju, v partnerskih odnosih). S prikrito jezo blaži bolečino zaradi občutkov, da ga drugi ignorirajo, zaničujejo in zavračajo, da je nepomemben in nemočen.

 

Če se počutimo dobro in smo zadovoljni sami s sabo, samopotrditve črpamo iz sebe. Zmoremo si priznati, da nismo popolni. Toda zaradi tega nismo manjvredni (problem perfekcionistov). Če smo popolnoma odvisni od potrditev drugih, za nas kritike ne obstajajo (tudi konstruktivnih ne prepoznamo). Za nas obstajajo zunanje namišljene grožnje, na katere reagiramo z jezo. Z njo si vsaj začasno povrnemo občutek lastne vrednosti. S prikrito jezo si lahko okoli sebe ustvarjamo neviden zid in s tem preprečimo, da bi se nam drugi čustveno preveč približali in nas prizadeli. Z jezo preprečimo, da bi drugi videli slabe strani naše osebnosti in jih morda izkoristili nam v škodo.

 

Kdaj prilivamo »olja na ogenj« v zvezi z jezo

 

  • Zbudimo se z »levo nogo« in nadaljujemo s pričakovanjem dogodkov, ki nas bodo ujezili, brez da globoko vdihnemo in si rečemo »Izkušam ta trenutek, vse bo v najlepšem redu«.
  • Neprestano smo prepričani, da nam vsi okrog nas delajo krivico, nas žalijo, prezirajo, ignorirajo… in kar kličejo, da se razjezimo, pa v zvezi s tem ne ukrenemo nič.

 
 

K jezljivosti smo bolj nagnjeni tisti:

 

  • ki zelo močno izkušamo tako dobra kot slaba čustva,
  • smo impulzivni,
  • imamo nizko stopnjo samonadzora,
  • vzroke za slabe stvari, ki se nam dogajajo, vedno iščemo zunaj sebe (prisotnost obrambnega mehanizma projekcije),
  • smo prerfekcionisti, ki stremimo k popolnosti in takšna merila vsiljujemo tudi drugim.

 

 Z jezljivostjo ni nujno, da se že rodimo, lahko se je  priučimo:

 

  • Kot otrok smo lahko s trmastim in ihtavim vedenjem staršem vsilili svojo voljo.
  • Z mnogimi svojimi oblikami vedenja smo se naučili, da je glasno izražanje jeze uspešna pot za doseganje ciljev.
  • Nismo znali najbolj diplomatsko reševati konfliktov, ker nas nihče tega ni naučil (bili smo pogosta priča prepirom med starši).

 

Postopki za sproščanje in odpravljanje jeze na družbeno sprejemljiv način

Za nas same, če nismo pod terapevtskim nadzorom in se zavedamo težav z jezo, so bolj primerne družbeno sprejemljive nadomestne dejavnosti, ki nas sproščajo (branje, sprehodi v naravo, tek, ples, poslušanje glasbe…). Včasih zadošča že to, da se odmaknemo in nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo ter se tako umirimo. Nadomestne dejavnosti nimajo nobene zveze s položajem, ki nam izzove jezo, temveč nam omogočajo, da umirjamo sebe, se zadovoljimo in s tem zmanjšujemo možnosti za izbruhe jeze. Te dejavnosti ne sproščajo jeze, nas pa ohlajajo in pripravljajo na to, da svojo napetost izražamo na družbeno sprejemljiv način.

Najboljši in najtežji način izražanja jeze je umiriti se, si vzeti čas za razmislek, poiskati pravi vzrok naših neugodnih občutkov, razčistiti z njimi s sabo ali kom drugim. Vzorce vedenja, ki neugodno vplivajo na nas in okolje, lahko sčasoma opustimo in jih z obilo vaje nadomestimo s primernejšimi. Ti sčasoma prerastejo v navado, ki ne bo zahtevala zavestnega napora.

Če se zavedamo, da smo jezljiva oseba, se je smiselno na izbruhe pripraviti z vajami. Z njihovo pomočjo se lahko naučimo, kako bolje ravnati v situacijah, ki nas spravljajo v obup in druga, neugodna čustvena stanja.

 Vaje

Jezo  zatremo s samozavedanjem in samonadzorom, oba pa zahtevata veliko časa in truda, da ju razvijemo.

 

1.      Samozavedanje pomeni, da pravilno razberemo svoja občutja in misli in njihove vzroke. Z njegovo pomočjo lahko  zmanjšamo moč jeze.  Z vajami ga lahko okrepimo.

 

V umu se potrudimo za trenutek ustaviti in razčleniti čustvo, ki nas preveva ter spremljajoče misli le-tega. Samodejno nam bo to dejanje nekoliko ohladili jezo in nas postavilo v vlogo objektivnejšega opazovalca dogajanja. Ne bomo več zgolj in samo vpleteni. V kritičnih trenutkih bomo svojo jezo lažje prepoznali, če bomo v mirnem stanju proučili, kako se odzivamo nanjo. Lahko si tudi na list papirja zapišemo, kaj nas najpogosteje spravlja ob živce in kako se ob tem vedemo: ali kričimo, preklinjamo, žalimo, brcamo, mečemo predmete, smo fizično agresivni do drugih ali do sebe,… S takšnim seznamom v ključnih trenutkih prepoznamo znake prihajajočega napada besa. Pomembno je, da za vsako situacijo napišemo, ali nas razjezi sama po sebi ali je le povod za izbruh jeze, ki se je nakopičila drugod. Pri sebi odgovorimo na vprašanje, kako bi lahko v tej situaciji ravnali drugače, brez izbruha jeze. To nam omogoča ob znanem sprožilcu jeze reagirati hladnokrvno ali vsaj manj škodljivo.

     

2.      S samonadzorom, jezo ne le prepoznamo, temveč lahko zoper njo tudi ukrepamo. Za to obstaja veliko vaj. Pravimo, da gre za konstruktiven pristop k odpravljanju jeze.

 

Vsakič, ko začutimo kako v nas vre in da bomo kmalu izbruhnili, poizkusimo počasi šteti do deset. Sliši se preprosto in naivno, vendar v mnogo primerih deluje. Ko pridemo do desetice, se bo jeza vsaj toliko polegla, da ne bomo zganjali panike.

Zapremo oči in si predstavljamo prečudovito pokrajino, lahko si zavrtimo glasbo, odidemo na sprehod ali teči. Tako se za nekaj minut  preprosto umaknemo od vira jeze.

Preden kar koli izustimo, premislimo, kaj bomo rekli, in si po potrebi besede kar zapišemo. Tako ne moremo zaiti od glavne teme spora in nas ne preplavi zalivanje z žaljivkami.

 

Primer:
Kadar nam jezo povzroči oseba, poskušajmo odpraviti težave neposredno z njo.

 

  • Bodimo pozorni, da je ne zamenjamo z nekom, ki se je slučajno znašel ob nas.

 

  • Poskušajmo se soočiti s težavo in ne z osebo.

 

  • Kar se da, na družbeno sprejemljiv način ji  poskušajmo povedati, kaj nas jezi na njej in kako se zaradi tega počutimo.

 

  • Obrazložimo ji, da  se tako počutimo zaradi težave in ne nje same, kar bo pomagalo ustvariti vzdušje možnosti za reševanje problema.

 

  • Poskušajmo razbrati lastna in njena stališča glede izpostavljenega problema. Pri tem je pomembno, da se pri izpostavljanju le tega ne prekinjamo, se ne omejujemo pri predlogih in zamislih (ne glede na to, kako neuresničljive se nam zdijo). Nizajmo jih čim več in pri tem pazimo, da ne napadamo drug drugega.Poskušajmo popuščati in drug drugemu priznavati trud za to.

 

  • Ugotavljajmo, v katerih točkah se ne razumemo. Ni potrebno razpravljati o teh razlikah, le strinjajmo se, da se ne strinjamo.

 

  • Poiščimo skupne rešitve, ki ustreza obema oz. je najmanj neugodna za oba. Nerealna pričakovanja se lahko izrodijo. Končan rešitev glede na spor in jezo ne more biti sanjska za nobenega izmed nas, je pa lahko kompromis. Vsekakor je kompromis boljši od jeze.

 

  • Da se v prihodnje izognemo jeznim izbruhom v povezavi s to oseb je pomembno, da se dogovorov držimo. Na manjše kršitve se ne odzivajmo preveč burno.

 

 

Z vajami lahko svojo jezo obvladujemo, vendar vzroki za naše jezljivo vedenje še vedno obstajajo, te pa lahko razrešimo le s terapevtskimi procesi in vajami, ki zajamejo našo kompleksno osebnost.

 

 

 

Thursday the 21st.
Joomla template freaks