Odnosi


 

MEDOSEBNI ODNOSI

 

V medosebnih odnosih (predvsem tistih najbližjih) se:

  • oblikujejo temelji naše osebnosti, naše samopodobe in  s tem tudi vpliv na večinski del naših odraslih odnosov.

Medosebni odnosi se nekako »vkodirajo« v našo možgansko strukturo in na ta način zaznamujejo naše nadaljnje delovanje na področju odnosov in vseh ostalih področjih našega življenja.

Zaradi tega procesa je izjemno pomembno:

  •  v kakšnih odnosih smo preživeli otroštvo in obdobja odraščanja,
  •  v kakšnih odnosih,  čustveni klimi živimo sedaj.

Naši možgani so fleksibilni, kar nam omogoča, da lahko spreminjamo zapise v njih tudi v odrasli dobi in celo v poznih zrelih letih in letih staranja. V zdravih in varnih odnosih se lahko morebitni neugodni vzorci dojemanja sebe, drugih in odnosov preoblikujejo. Na teh spoznanjih temeljijo metode, tehnike in strategije odpravljanja naših problemov in težav.


 O pomenu naših medosebnih odnosov

 

  • O odnosu govorimo takrat, kadar gre za razmerje dveh ali več ljudi. Na naše dobro ali slabo počutje v tem odnosu vplivamo vsi, ki smo v njem udeleženi. Vplivamo s svojim vedenjem, ravnanjem, počutjem…
  • Naši medsebojni odnosi se ne ohranjajo in ne vztrajajo sami po sebi. Smiselno jih je skrbno, zavestno in aktivno negovati, trajno skrbeti zanje.
  • Težko in nemogoče živimo življenje v družbi z ljudmi, s katerimi se ne razumemo ali z njimi težko vzpostavimo komunikacijo
  • Odnosi, ki  jih vzpostavljamo in gojimo z drugimi, so povezani z našimi potrebami, saj v glavnem ustvarjamo odnose s tistimi posamezniki, ki nam lahko nudijo določeno ugodje in korist.
  • Z vsemi ne vzpostavljamo enakih odnosov. Z enimi bolj površinske (znanci, sodelavci, poslovni partnerji…), z drugimi bolj globoke (zakonski, družinski člani, prijatelji…).

 

Kako lahko izboljšujemo odnose?

 

  • Osebo, s katero smo v slabem razmerju, poskušamo razumeti. Postavimo se na njeno mesto.
  • Razgovori, v katerih  se odkrito in veliko pogovarjamo o sebi, drug o drugem, se poslušamo, vživljamo, upoštevamo sporočila, se držimo dogovorov… zelo izboljšujejo in negujejo naše odnose z drugimi.
  • Odnose izboljšamo s tem, da si vzamemo čas, energijo, voljo… za njihovo negovanje in izboljševanje.
  • Vse svoje danosti in znanja uporabljamo za ustvarjanje odnosa.

Naša ustvarjalnost je tako zelo široka, da zajema prav vsa področja našega življenja. Vsi, ki se ukvarjamo s področji medosebnih odnosov se premalo zavedamo, da med našo ustvarjalnost vsekakor sodijo tudi naši medosebni odnosi.

  • Na druge se  odzivajmo, ali v obliki besed, poslušanja ali samo razmišljanja.
  • Bodimo pozorni, s kom smo v stiku. Naši ustvarjeni odnosi preidejo v ustrezno vsebino šele v odvisnosti od tega, s kom smo v stiku.
  • Poskušajmo v odnosih spreminjati naš način življenja, stališča, prepričanja…

 Ovire v ohranjanju naših odnosov

 

  • Prepogosto nas zapusti prava moč, volja in odločnost za razreševanje naših odnosnih relacij.
  •  V odnosih stopi v ospredje naše čustveno stanje, ki je lahko polno jeze, žalosti, strahu, razočaranj…


Tisti, ki se uspemo dvigniti nad svoja čustvena stanja in v ozadju prepoznati smisel tega, za koga ali za kaj si je vredno prizadevati, odpuščati, razmišljati, iskati možne poti rešitev …, imamo možnosti za rešitev naših težav in problemov ter težav tistega, s katerim smo v medosebnem odnosu.

  • V odnosnih relacijah iščemo krivce.

Če se nam zgodi to, lahko v teh relacijah ostajamo le ranjeni posamezniki. Če takšno stanje uspemo ozavestit ali dovolimo, da nam pri tem pomaga tretja, neodvisna oseba, se lahko izognemo začaranemu krogu iskanja krivcev za naše stanje in potenciranju podzavestnega obrambnega mehanizma projekcije (prenašanja krivde na druge).

Kaj pogojuje zadovoljstvo z odnosi?

 

 Zadovoljstvo z odnosi:

  • nam omogoči, da se nobeno delo in nobena druga  ovira, ki spremlja naše življenje, ne postavlja na pot našega uspešnega in zadovoljnega preživetja;
  • pogojuje naše ugodno psihofizično zdravje in počutje.

Če imamo konfliktne odnose s soljudmi, pogosteje obolevamo za  različnimi psihofizičnimi in kroničnimi obolenji.

Če imamo veliko »lažnih, navideznih prijateljev, znancev, potrebnih za ohranjanje našega ugleda…« torej tistih, ob katerih se ne moremo sprostiti in izživeti, če imamo prezahtevne družinske odnose in težavne ljubezenske zveze, lahko pogosteje obolevamo za posledicami blažjih ali težjih kroničnih težav in bolezni.

Povezava med stresom, ki izhaja iz slabih odnosov in boleznimi, je očitna. Prvi, najlažji in najbolj urgentni nasvet je: » Prav je, da se ljudje iz neugodnih, slabih odnosov, če jih ni mogoče izboljšati, umaknemo in tako ohranimo svoje psihofizično zdravje!«.

 

Ali družina, partnerski oz. zakonski odnosi predstavljajo prostor upanja za vse nas?

 

  • Varno družinsko zatočišče nas varuje pred  kaotičnim svetom recesije, pomanjkanja denarja, prostih delovnih mest…
  • Dom je vselej  odprt za nas,  pripravljen nas je sprejeti, nam dati občutek varnosti, razumljenosti, ljubljenosti. Vsakdo od nas potrebuje takšen prostor in okolje.
  • Navkljub vsem vzponom in padcem, ki jih doživljamo in s katerimi zelo vplivamo tudi na našo družino, nam le-ta še vedno stoji ob strani.
  • Družina zelo visoko kotira na lestvici naših vrednot.
  • Brez družine zagotovo ne bi preživeli predšolskega obdobja, da ne govorimo o ostalih življenjskih prelomnicah.
  • Zgolj zadostna hrana in topla streha nad glavo ne zadoščata za zdrav in normalen razvoj. Smo bitja odnosov in v nas je zapisano hrepenenje in naravna potreba po čustveni varnosti, sprejetosti, ljubezni,… ki jo v prvi vrsti dobivamo v družini.
  • V družini lahko postavimo temelje, zdrav in varen odnos med nami, ki ga lahko z lahkoto in samozavestjo prenašamo na druge.


Najbolj neugodna dogajanja v naših odnosih

 

Ljubezen, v kateri trpimo


Lahko v nas poraja neugodne in trpeče občutke, ker je v tem primeru psihotično stanje našega nezavednega. To stanje zelo dobre ve, zakaj se je nekdo znašel v našem življenju, katera so tista področja našega osebnega življenja, ki potrebujejo določene razrešitve in na katerih smo bili največkrat prizadeti.

Ni naključje, da naš partner v nas nehote prebudi najgloblje rane, celo tiste, za katere smo že mislili, da so odpravljene. To se nam ne zgodi zato, da bi bili ponovno prizadeti, ampak nam je dana priložnost, da svoje težave ozavestimo, izpostavimo sočutju in spoštovanju in jih po tej poti odpravimo.

Na nas je, ali upamo na to pot, ali raje vse skupaj pustimo nespremenjeno. To se najpogosteje zgodi zaradi našega strahu pred spremembami. Če se odločimo za spremembo in tveganje, smo za to nagrajeni. K nagradi vsekakor sodi proces, ki zna biti na trenutke boleč in tvegan, okrepi pa našo povezanost, zaupanje, pripadnost, naklonjenost drug drugemu… Gre za vrednote, ki ne temeljijo več na neki zaljubljenosti in celjenju naših ran iz preteklosti, temveč na novo pridobljenih izkušnjah. Gre za nov odnos, ki je lahko vedno močnejši, ki raste, se spreminja, živi.

 

 

Ljubosumje

 

Pri partnerju pogojuje občutke jeze, tesnobe, strahu… in druga neugodna čustva, ki povišujejo naš pritisk, povzročajo pretirano izločanje adrenalina, pospešen srčni utrip, slabitev našega imunskega sistema in druge težave. Ljubosumni ljudje se lahko ali pa tudi ne, razumsko zavedamo, da nimamo prav in da s temi dejanji celo uničujemo odnos. Žal pa so čustvena stanja močnejša od razuma.

Ljubosumnost je lahko prisotna v zelo majhni meri. Pravimo, da, če imamo nekoga radi, je prav, da smo nekoliko ljubosumni, ker nam ni vseeno, kaj se dogaja z njim. Lahko pa je ljubosumnost bolezenska in jo je potrebno zdraviti.

Najboljši način za premagovanje ljubosumnosti je odkrit pogovor. Dogovorimo se, da si bomo v vsakem primeru, ko bomo začutili ljubosumnost, to tudi povedali in poskušali razložiti, zakaj se tako počutimo, kje tičijo razlogi za to. Takšen način je sicer zahteven v smislu potrpljenja in truda, omogoča pa sprotno razreševanje spornih momentov in krepitev zaupanja. Če ljubosumnosti ni mogoče ozavestiti, je bolezenska in jo lahko razrešujemo le s pomočjo tretje, neodvisne in za to usposobljene osebe.

 

Slaba razpoloženja

 

Se pojavljajo zaradi naših ali partnerjevih drobnih ali večjih razvad in/ali slabosti. V nas porajajo stanja utesnjenosti, stresa… Gre za pogosto tegobo sodobnega časa. Tudi ta stanja najbolj ugodno odpravljamo s pogovori, v katerih si razjasnimo, kaj nas moti in skupaj iščemo poti za razrešitev. Če ne gre, je potrebna pomoč tretje, neodvisne osebe.

 


Izogibanje sporom in soočanjem

 
 

Lahko zelo neugodno vpliva na naše psihofizično zdravje in počutje, ker se v nas zadržujejo frustracije. Povečajo se tveganja za pojav srčnih bolezni, možganskih kapi, raka in drugih težjih obolenj. Rešitev so pogovori in pomoč tretje osebe.

 

Nespečnost

 
 

Pogojuje jo pogosto zbujanje ob vsakem najmanjšem dražljaju. Naše zdravje je resno ogroženo, če spimo manj kot šest ur dnevno. Nespečnost je potrebno ozavestiti kot problem in jo odpraviti.

 


Različne vrste odvisnosti

 

Pogojujejo jih neugodene  psihofizične, estetske in druge težave, obolenja, konflikti v medosebnih odnosih. Praviloma vse zahtevajo odpravljanje s strokovno pomočjo, lastno aktivnostjo in pomočjo ožjega in širšega družbenega okolja.

 

Ljubezen na prvi pogled, močna zaljubljenost in rastoča ljubezen do osebe, ki ni naš partner

 

Te ljubezni so lahko hudo resnične, a le v določenih primerih in pod določenimi pogoji. Neugodne so lahko zaradi tega, ker zameglijo razumsko razsojanje in takrat, kadar se pojavlja velika razlika med našo predstavo o osebi, v katero se zaljubimo, in njenim dejanskim stanjem. Resnično podobo namreč v vsakem primeru spoznamo, ko zaljubljenost mine in se začne odvijati ali ne odvijati ljubezen.

Ljubezni na prvi pogled in rastoča ljubezni do osebe mimo našega partnerja lahko prerašča v zrelo ljubezen, vredno tveganj takrat, ko razumsko ugotovimo, da je zveza, v kateri vztrajamo, obsojena na propad. Odločitev o tem, a to partnerju, s katerim smo v zvezi in jo želimo prekiniti, povemo ali ne, je naša. Praviloma pa je ob odsotnosti razumske presoje za razrešitev teh težav potrebna pomoč tretje osebe.

 
Pogojevanje zveze izključno s spolnostjo

 

Lahko predstavlja velik problem.

Ljubezenski odnos je celovit odnos med dvema človekoma, ki zajema vse dele osebnosti in ne samo spolnosti. Pomembno je, da se, če se ljubimo, medsebojno vedno bolj spoznavamo, vedno bolj smo si blizu in to tudi v spolnih odnosih. Le-ti predstavljajo  dopolnitev naše ljubezni, ne pa tudi njen edini pogoj. V takšnih primerih so naši spolni odnosi zgolj telesni stiki. Predstavljajo zgolj tehnično združitev dveh teles brez globljih čustev in razumevanja.

Če so naši spolni odnosi zgolj tehnika, telesno združevanje, imamo problem, ki ga je potrebno razrešiti. Če tega ne storimo, postajamo prazni, razočarani in osamljeni. Lahko se počutimo izkoriščane, ker partnerju predstavljamo zgolj objekt za zadovoljevanje njegovih spolnih potreb. Za odpravljanje tega problema je nujna strokovna pomoč tretje osebe.

 

Težave s spolnostjo zaradi različnih spolnih libidov

 

Pogojujejo spolno neusklajenost. Gre za primere, ko ima eden od partnerjev visok, drugi pa nizek spolni libido. Za odpravljanje nesoglasij, povezanih s to težavo je potrebno, ob pomoči strokovnjaka, spolne libide enega in drugega uravnotežiti.

 
Spolna nezvestoba

 

Je problem medosebnih odnosov para, ki se mu to dogaja. Večina nas se boji ločitve. Če nas ta problem doseže, je smiselno, da se odločimo, ali bomo informacijo posredovali partnerju, se mogoče pred tem posvetovali s prijatelji, tretjo osebo… Če se zelo bojimo posledic, nas partnerjeva nezvestoba hudo najeda. V teh primerih je smiselno poiskati pomoč strokovnjakov, ki nam pomagajo k osmišljanju dejstev, ki so pripomogli k pojavu tega problema. Takšna pomoč je zahtevna, ker je nujen pogoj za razrešitev tega problema, poglabljanje v iskanje morebitnih razlogov za to stanje v nas samih. Propad neke zveze vedno pogojujemo vsi mi, ki v njej sodelujemo.

 

Spolni odkloni

 

Lahko vodijo v razpad, propad zveze, če enemu izmed nas ne ustrezajo in zaradi tega v zvezi močno trpimo ali so ti odkloni takšne narave, da pogojujejo lažje in/ali hude psihofizične poškodbe.

 
Smo brez prijateljev

 

Biti brez prijateljev za nas predstavlja močne občutke osamljenosti ali tudi pretirane navezanosti na svojega partnerja. Prijatelji so osebe, ki jih lahko prosimo za pomoč, se jim zaupamo v naših najglobljih težavah. V pogovoru z njimi se lahko osvobodimo kopičenja naših notranjih napetosti.

Zdravo je imeti več prijateljev, v nasprotnem primeru lahko enega preveč obremenimo s svojimi težavami. Prijatelji nam omogočajo, da se počutimo sprejete, da smo lahko sami prijatelji drugim, jim pomagamo, kar veča našo samozavest in nam daje občutek, da smo pomembni.

Če smo brez njih, je lahko naše življenje zelo težko in naporno. V pridobivanju prijateljstev si lahko pomagamo sami, še bolje s pomočjo drugih.

Pridobivanje prijateljev

Preden se lotimo korakov za iskanje prijateljev, v sebi razčistimo, ali razmišljamo o spodnjih dveh dilemah in sicer, da:

  • smo neprivlačni in da je naša zunanjost kriva za to, da nimamo prijateljev,
  • nismo dovolj zgovorni. Tisti, ki hitro in z lahkoto navezujejo stike, zlahka dobijo prijatelja.

V obeh primerih gre za zmote, ki sploh ne predstavljajo problemov na področju prijateljstva. Pri prvi zmoti gre za problem naše samopodobe.

Zunanjost ima res neko pomembno vlogo, a le pri prvih stikih. Za pravo prijateljstvo so pomembne naše osebnostne lastnosti, čustveno, socialno, vedenjsko odzivanje oz. kratko povedano, naš celotni psihofizični ustroj. Če nam nekdo res veliko pomeni in si srčno želimo navezati stike z njim, se bomo verjetno potrudili tudi pri našem zunanjem videzu. Zagotovo se da kaj korigirati na boljše. Prej pa je smiselno ugotoviti, kaj je za osebo, s katero želimo navezati stike »tisto boljše«. Seveda to ne bo mogoče ugotoviti pri tistih, ki imajo neko iluzorno predstavo svojega bodočega partnerja, ker jih ni. Takšni pretežno ne potrebujejo prijateljevanja, temveč postavljanje pred drugimi in so večinoma notranje prazni. Če stremimo za takšnim prijateljem, iščemo lupino brez vsebine.

Torej, te zmote se lahko rešimo s svojo lastno aktivnostjo in pomočjo tretje osebe z delom na področju naše samopodobe.

Glede zgovornosti pa gre za zmoto v smislu spoznanja, da tisti, ki so zelo opazni in pretežno v središču pozornosti, imajo praviloma veliko znancev, ne pa tudi prijateljev. Celo zelo osamljeni so lahko, ali pa svojo veščino v navezovanju stikov razvijejo kot obrambo pred tem, da se jim kdo ne bi približal.

Pri tej zmoti si lahko pomagamo tako, da sami in v skupini osvajamo veščine komuniciranja in se s tem urimo v socialnih stikih in nastopih. Zelo priporočljivo je, da osvojimo govorico sprejemanja in izločamo ovire v pogovorih. Naučimo se, da je pogovor izmenjevanje dveh vlog - govorjenja in poslušanja.

Če govorimo samo mi in ne poslušamo drugih, imamo monolog, govorimo sami s sabo. Pri pogovarjanju  je poslušanje zelo pomembno. Kadar res pozorno poslušamo in se trudimo razumeti, kaj nam nekdo govori, aktivno poslušamo. Vživimo se v tistega, ki govori, mu ne segamo v besedo, pa tudi ne razmišljamo o drugem dogajanju med njegovim govorjenjem.

Govorimo odkrito, iskreno, kar pomeni, da govorimo in mislimo eno. Če lažemo in manipuliramo, govorimo eno, mislimo drugo. Za kakšno dogajanje gre, je moč razbrati iz govorice našega telesa in mimike obraza.

Če smo tiho in samo poslušamo, rečemo, da poslušamo pasivno. Sogovorniku omogočimo, da da »duška« svojim občutkom. Naše molčanje drugim omogoči, da se v naši navzočnosti pogovorijo sami s sabo in tako predelajo neugodne dogodke in najdejo poti iz njih. Tudi s pasivnim poslušanjem osebam izražamo sprejemanje, če se izogibamo moraliziranju, neugodnim pripombam in drugim oviram v pogovoru.

Bolj se oprijemajmo DA kot NE, kadar nas kdo kam povabi. Torej se trudimo v osvajanju socialnih veščin. Dejstvo je tudi, da čeprav smo bolj tihe in vase zaprte narave, smo lahko zelo dobri prijatelji.

 

Prijatelje pridobivajmo počasi

 

Prijatelje lahko pridobivamo počasi, ko nas spoznajo, se lahko zelo močno povežemo in ustvarimo trdna prijateljstva.

 

  • Trudimo se vživljati v njihova stanja in počutja.

 Kako to naredimo? Preprosto povedano: »postavimo se v njegovo kožo«.

  • sprašujemo se, zakaj so ga naše besede prizadele, je zaskrbljen, se jezi na nas, od veselja skače..., kako se počuti, kaj bo storil v naslednjem trenutku…
  • predstavljamo si, da smo sami v takšni situaciji kot on, se izprašamo, kako bi se počutili mi, kako bi ravnali in kaj bi si takrat želeli od drugih.

Drugim pomagajmo poiskati izhode  iz težkih situacij. Ob tem bomo še lažje našli rešitve zase. Zadovoljstvo prijatelja je tudi naše  zadovoljstvo. Močno prispeva h krepitvi našega samospoštovanja.

 

  • Kar radi počnemo, poskušajmo početi z drugimi (športne , plesne aktivnosti, potovanja, sprehodi, pohodništvo, prostovoljno delo…).
  • Poskušajmo se prebiti iz svojega sveta in zapiranja doma.

Lahko začnemo z različnimi tehnološkimi pripomočki, priporočljivo v živo (facebook, različne klepetalnice, forumi…). To postopoma razširjajmo na žive stike in kontakte.

  • Bodimo član katerekoli skupinske dejavnosti.

To bo zelo okrepilo naš občutek pripadnosti in sprejetosti. Začnemo lahko s kakšnimi nedefiniranimi skupinskimi aktivnostmi, ki niso vezane na pare. S tem dajemo možnost tudi drugim, da nas spoznajo in mi njih.

  • Držimo se pregovora: »Kar ne želiš sam, ne počni drugim!«.
  • Ne vsiljujemo svojega mnenja za vsako ceno. To ovira naše poslušanje in kulturo pogovora.
  • Spoštujmo različnost.

Druge lahko sprejemamo, kadar zmoremo sprejeti tudi njihove posebnosti, bodisi v osebnostnih lastnostih, narodnosti, veri, kulturi, barvi kože…. Da to zmoremo, je smiselno njihovo drugačnost čim bolj spoznati in jo poskušati razumeti.

  • Trudimo se v premagovanju neugodnih čustev (jeza, zavist, ljubosumje, maščevanje, sovraštvo, obrekovanje…).

S tem pridobivamo na notranji trdnosti in smo bolj zadovoljni sami s sabo. Ko tako ravnamo, nam je v enaki ali celo večji meri vse vrnjeno tudi od drugih.

 
Medosebni odnosi v procesu staranja

Ko nas zajame proces staranja, se lahko, ob vsem ostalem dogajanju, naši medosebni odnosi zelo spremijo. Kljub biološkemu procesu, se psihofizično lahko počutimo izjemno. Lahko smo še dovolj zdravi in pripravljeni na kakovostno, ustvarjalno in samostojno življenje. A vseeno so spremembe, ki se nam dogajajo, neizpodbitne.

 

  • Občutljivejši postajamo na oporo, ki nam je dana s strani ožjega in širšega družbenega okolja in tudi na svoje lastne moči v smislu, kolikor tega zmoremo še sami.
  • Zaradi slabljenja naše, predvsem fizične in socialne samopodobe, naša vpetost v socialno okolje praviloma slabi.

Stikov z drugimi ljudmi je praviloma vedno manj. Otroci zrastejo, se osamosvojijo, ustvarijo svoje družine in odidejo. Starejši, predvsem mame ta obdobja težko prenašamo in svojo bolečino nadomeščamo s pretirano skrbnostjo za svoje odrasle otroke, kasneje pa tudi z premočno navezanostjo na vnuke.

Mnogo nas tudi prevzame vlogo nadomestnih staršev vnukom, eni zato, ker to zahtevajo socialno-ekonomske razmere mladih družin, drugi zato, ker se s tem borimo proti lastni osamljenosti in staranju. Ne eno, ne drugo ne vpliva psihofizično  ugodno niti na mlade starše, niti na vnuke. So pa tudi ekstremi in izjeme. V primerih hude  psihofizične zanemarjenosti s strani staršev, lahko dedki in babice učinkovito rešujemo stiske tovrstnih vnukov. Obvarujemo jih pred hudimi travmami. Celo poskrbimo, da je njihovo otroštvo in odraščanje lepše, kot so si ga predstavljali.

 

Večkrat slišimo, da je:

  • podzavestni ideal majhnega otroka ta, da je svet zgrajen na dobroti, v osnovnošolskih letih na lepoti, v obdobjih mladostništva pa na resnici.

Za vse te vrednote zna večina nas dedkov in babic zelo lepo poskrbeti in svoje vnuke vzgajati v veri v to.

  • Širše družbeno okolje nas usmerja v navajanje  na norme, ki veljajo za starejšo populacijo.

To pomeni, da se začnemo, ne glede na naše počutje, primerjati z ljudmi podobnih let. Vcepljajo se nam predstave, kakšni naj bi bili pri svoji starosti, da se »to in ono« ne prilega našim letom, se za nas »ne spodobi«...

Poleg zgoraj omenjenih sprememb v medosebnih odnosih v smislu krčenja socialne mreže je še posebej neugodno, če smo samski, bodisi zaradi ločitve, izgube, drugih razlogov. Če nikoli nismo imeli otrok ali smo jih iz različnih razlogov izgubili, je lahko naša socialna mreža popolnoma zožena.


 

Parasocialni odnosi

 

  • So podzavestni odnosi, ki nastajajo zaradi naše potrebe po povezanosti in stikih z ljudmi.
  • So nadomestki za prave medosebne odnose in posledica upadanja socialnih stikov v realnem svetu.
  • V njihovem  ustvarjanju smo lahko zelo fleksibilni in ustvarjalni.
  • Potreba po njih nastane  zaradi neugodnih izkušenj s pravimi medosebnimi odnosi, ki so za nas preveč boleči, tvegani ali drugače neprijetni.
  • Tem odnosom smo najpogosteje izpostavljeni tisti, ki smo doživeli pogostejše neprijetne zavrnitve.
  • V teh odnosih  gre za  pripisovanje človeških lastnosti živalim in stvarem ali pojavom zunaj nas.
  • Pri njih se aktivirajo isti nevronski centri kot pri naših medosebnih odnosih, je pa intenzivnost različna. Pri medosebnih odnosih se nevronski centri aktivirajo bistveno hitreje in intenzivneje…

Navkljub obstoju in popularnosti teh odnosov v sodobnem svetu so naši medosebni odnosi nenadomestljivi.

 

Oblike parasocialnih odnosov

 

Obstaja več oblik teh odnosov, med katerimi obstajajo velike razlike v stopnji njihovega destruktivnega ravnanja. Najbolj razširjeni obliki  v sodobnem svetu sta:

 

  • pretirana navezanost na naše hišne ljubljenčke,
  • bolestno zatekanje v komunikacijo preko računalnika.

 

Pretirana navezanost na hišne ljubljenčke

 

Glede destruktivnega delovanja se lahko vsi strinjamo z ugotovitvijo, da se je manj problematično navezati na hišnega ljubljenčka, kot potrebo po odnosih nadomestiti z elektronskimi napravami. Živali so vsaj podobno kot mi, sposobne sočutja, navezanosti in nebesedne komunikacije.

 

Komunikacija preko elektronskih naprav

 

Oblike parasocialnih odnosov v zvezi z uporabo računalnika se navezujejo predvsem na različne spletne aplikacije in navezovanje stikov preko le-teh. Velikokrat gre za stike pod lažnimi imeni, z zavajanji.

 

Pri spletnih igrah in drugih kontaktih ne gre za zmage, želje po uresničitvi dogovorov, realizaciji zmenkov,… temveč za življenje v alternativnem, fantazijskem svetu – skupaj s sodelujočimi. Z vzdevki, lažnimi predstavitvami, fotografijami, namišljenimi zgodbami in dogajanji, zgolj in samo z branjem o tem, kaj počnejo drugi, gledanjem njihovih slik iz različnih dogodkov,… si sodelujoči ustvarjamo namišljeno vizualno podobo vsega, kar je daleč stran od resničnosti. Tovrsten način ustvarjanja lažnih stikov in odnosov je izrazito pasiven.

 

Še tako bogat medij z izjemno veliko fizičnih elementov (grafika obraza, zvok, slike…) ne more dosegati občutenja neposredne komunikacije iz oči v oči, telesne privlačnosti, mimike obraza, govorice telesa in drugih fizičnih stikov…

 

Vse to so izjemno pomembni spodbujevalci medosebnih odnosov v realnem svetu. Vsi jih potrebujemo za vzpostavljanje lastnega ravnotežja in uravnoteženja z drugimi. Komunikacija preko elektronskih naprav je zaradi svoje abstraktnosti čustveno obremenjujoča in ne sproščujoča.

 

 

Močno destruktivna oblika parasocialnih odnosov

 

So spletne avanture, spletna nezvestoba, SMS »flirti«, vroče linije,… ki niso omejene le na računalnik in splet, temveč vse oblike elektronske komunikacije. Zanje je značilno, da se osebi nikoli fizično ne srečata. Takšne spletne afere lahko prinesejo veliko zmede v naše medsebojne odnose.

 

 

Če se v teh težavah vidimo in jih hočemo odpraviti, je prav, da se temeljito lotimo uspešnosti zadovoljevanja naših potreb po medosebnih odnosih z ljudmi iz našega ožjega in širšega družbenega okolja. Nadomestki nikoli ne morejo zamenjati odnosov z našim partnerjem,  prijatelji in drugimi, nam dragimi, pomembnimi osebami. Smiselno je vložiti veliko truda v to, da presežemo vse tisto, kar nam predstavlja nadomestek in z njim površinske medsebojne odnose.

 

 

 

 


 

Friday the 19th.
Joomla template freaks