Starši, otroci, mladi


 

 IZZIVI VZGOJE DANAŠNJEGA ČASA


Kot starši sodobne dobe iščemo nove poti, nove pristope v vzgoji, ker ustaljeni in vsi tisti, ki jih poznamo, v praksi praviloma ne delujejo. Vedno več težav imamo s tem, kaj je za našega otroka, mladostnika prav in kaj ne, ali sami pravilno ravnamo, kakšne bodo vzgojne posledice naših ravnanj… Vseskozi smo na nekih razpotjih, vsak, ki nam ponuja neke vzgojne vzorce, jih ponuja po svoje in drugače od drugih. Za novo pot, ki bi bila učinkovita v praksi in delovala, se še ni našla alternativa. Pretekle vzgojne pristope, naj bi že zdavnaj presegli. A praksa kaže, da se v mnogih družinah še vedno s pridom uporabljajo. 

Že kot otroci smo si ponavljali, da sami že ne bomo vzgajali lastnih otrok tako, kot so nas starši. Kot starši si dopovedujemo, da nočemo biti takšni, kot so naši starši, želimo biti boljši, predvsem v odnosih z lastnimi otroci. A ko se naši otroci ne odzivajo po naših pričakovanjih in ne vemo, kako odreagirati, zapademo v krizo v kateri se kaj hitro vrnemo na znana pota. Posežemo po radikalnih ukrepih, po katerih smo bili vzgojeni sami ali smo se jih naučili. Ob tem se pogosto počutimo nemočne in nesrečne, lahko nas napolnjujejo občutki krivde, v sebi kopičimo jezo in strah v smislu, kakšne bodo posledice naših dejanj.

Ko se poskušamo rešiti pretekle popotnice in ubirati svojo pot, se nam marsikaj zalomi. Nepriporočljivo je, če prehitro obupamo in se vrnemo na stara pota. S tem je lahko naš razvoj že na samem začetku onemogočen. Smiselno je, da raziskujemo dalje in ob tem ugotavljamo, kakšne odnose, vzgojne prijeme, družinsko življenje želimo najprej zase, za svoje otroke, partnerja.

Ne pozabimo, da se družbene razmere močno spreminjajo, z njimi pa tudi družinska razmerja. V preteklih sistemih se je vedelo, kaj je prav, kaj narobe, kaj je družbeno sprejemljivo, kaj ne … V svojem ravnanju smo bili orientirani. Danes nam razmere teh podatkov ne ponujajo. Razhajanja v vzgojnih prijemih so danes še večja in bolj izrazita, kot so bila v preteklosti. Vzgojni vzorci, ki so se uporabljali in delovali na mnogih generacijah in rodovih, danes ne prinašajo več rezultatov, zagotovo pa ne ugodnega razvoja.

Pomembno je tudi zavedanje, da se današnje generacije otrok in mladostnikov zelo razlikujejo od predhodnih generacij. Ne pojavljajo se brez razloga poimenovanja kot »otroci tisočletja«, »indigo otroci«. Praviloma imajo zelo izrazito razvit »svoj prav«, visoko razvito zaznavanje, so zelo senzibilni in po večini medijsko nadarjeni, zelo jih motijo in ovirajo krivice,  nepoštenost, nepristnost, neodzivnost ožjega in širšega družbenega okolja ali na drugi strani pretirano poseganje v njihovo zasebnost in intimo. Pogosto se odzovejo z: »Pusti me že enkrat na miru, to je moj lajf…«

Zelo so zvedavi, imajo močno sposobnost odkrivanja, dotikanja in zaznavanja svojih notranjih dimenzij. Ob hitrem tempu in zahtevnem načinu življenja pa težko ohranjajo ta svoj notranji mir, prikrajšani so za stik s svojo notranjo močjo in presojo. Vse to jih iztiri, razdraži, spravlja v stres, brezvoljnost, apatijo, bivanjsko praznino… Iz vsega tega  se rojevajo vedno nove in različne težave, problemi, motnje…, ki jih v preteklih obdobjih niso poznali. Pomoč pri njihovem odpravljanju postavlja pred nas starše vedno večjo in močnejšo potrebo po poznavanju načinov njihovega razreševanja. Če jih  uspemo odkriti, smo tudi sami s sabo bolj zadovoljni. Zberemo lahko dovolj energije, da skupaj z otroci, mladostniki, strokovnjaki premoremo nova orodja za ozaveščanje in soočanje s težavami in problemi in uživanje v starševski vlogi.

Pomeni nekaterih delov vzgojnih prijemov pa so kljub spoznanjem in dejstvom še vedno zelo aktualni. Njihovo dopolnjevanje in nadgrajevanje nam lajša naše poti iskanja alternativ učinkovitih vzgojnih pristopov.

 

 

POMEN STARŠEVSKE ODZIVNOSTI ZA PSIHOFIZIČEN

RAZVOJ OTROKA, MLADOSTNIKA


Nevrologi ugotavljajo, da je razvoj možganov in njihovih struktur, med drugim, v veliki meri odvisen od odnosov v našem ožjem in širšem socialnem okolju. To velja za naše emocionalne, telesne in miselne funkcije.

Kako se kot otroci učimo ključnega mehanizma delovanja – uravnavanja čustev?

  • Optimalen razvoj možganov v prvi vrsti omogoča emocionalna uglašenost med starši, otrokom, mladostnikom.
  • Povezave med nevroni v možganih, ki so najpomembnejše za razumevanje, uravnavanje in prepoznavanje čustev, se oblikujejo v odnosu starši – otrok.
  • Za vzpostavitev teh povezav je izjemno pomembno obdobje razvoja do tretjega leta naše starosti v katerem se nam najmočneje razvije sposobnost uravnavanja čustev.
  • Nekje do starosti enega leta in pol se nam razvijejo najosnovnejša čustva kot: strah in tesnoba, kasneje do treh let še žalost, veselje, jeza, gnus, sram… in druge, temeljne, nesestavljene emocije. Kasneje se pojavljajo še druge, ki so sestavljene iz teh.
  • V prvih treh letih se postavijo temelji za vzpostavljanje odnosov, ker se v dozorevajoče možganske strukture v tem obdobju zapiše vzorec odnosov, v katerih živimo.
  • Vsak od nas nujno rabi starševski (predvsem mamin) »model« ravnanja s čustvi oz. ga posnamemo ne glede na to, kakšen je.
  • Sami v tem obdobju ne moremo predelati tako močnih čustvenih impulzov, ne da bi to na nek način ogrozilo naš razvoj.
  • Za nas jih predelujejo starši, ki nam jih vračajo v obliki varnosti in smiselnega odziva.
  • V tem primeru dobi otrok sporočilo, da njegovo vznemirjenje ni povzročilo prekinitve uglašenega odnosa z nami, starši. Sporočilo otroku celo pove, da je naš odnos dobil drugačen, nadgrajen, poseben izraz. V primeru, da je tako, lahko otrok naše predelano čutenje sprejme kot svoje. Ni ogrožen. Tudi vzdušje ob tem dogajanju lahko ponotranji in se tako pripravi na soočenje s podobnimi čustvi v prihodnje. Tako se uči uravnavanja s čustvi. V tem primeru mu začno čustveni impulzi služiti kot kažipot, kdaj in kako naj prekine, nadaljuje aktivnost, kje je varno, nevarno… Tako si oblikuje svojo »orientacijo«, ki ga vodi skozi medosebne odnose celo življenje.

 

Zakaj so odzivi staršev tako zelo pomembni?

Pomembno je, da otrok od staršev dobi beseden ali nebeseden odziv, v obliki govorice telesa (pogled, objem…), da ne ostane v praznini in ugibanju o tem, kakšne so reakcije okolja, ne glede na to, kaj je storil. Pomembno je, da je ta odziv, kakršenkoli že je, spoštljiv in sočuten.

  • Iz odzivov svojih najbližjih  otrok gradi svojo podobo o sebi, drugih in svetu. Uči se preživeti v svetu ob drugih. Iz prevladujočih in ponavljajočih (ne) odzivov zanj pomembnih oseb se uči, da je/ni sprejet, vreden ljubezni, da se mora (še) močno truditi in prilagajati ter tako razvijati lastni jaz.
  • Smiselno je, da otrok, ne glede na to, kaj je storil, čuti, da je za starše še vedno sprejemljiv in vreden ljubezni. To pa je lahko le takrat, kadar ga upoštevamo, nam je pomembno, kako se počuti, kaj občuti ob določenih dogajanjih, kaj si želi… V vsem tem naj bo razumljen in sprejet.
  • Izjemnega pomena je, da otroku hkrati s sprejemanjem in razumevanjem jasno sporočamo, kje so meje, ki jih ne sme prekoračiti in pri tem vztrajamo. Tako ob nas dobi občutek varnosti in sporočilo, da nam ni vseeno zanj. Potrjujmo ga in priznavajmo njegove potrebe in vse posledice, ki izhajajo iz njihovega (ne) zadovoljevanja. Otrok v nas potrebuje avtoriteto, ki jo lahko preverja in ta avtoriteta to preverjanje trdnosti mej »zdrži«. Samo v takšnem svetu se otrok  počuti sprejetega in varnega ter odraste v odgovorno in zrelo osebo.

Če otrok ve, kaj se od njega pričakuje in kaj je dovoljeno, ima varne meje, znotraj katerih lahko občuti svobodo in neodvisnost. Prav je, da se s postavljenimi pravili strinjamo vsi, oba starša in otrok in da so ta pravila realna.

Pravila imenujemo realna takrat, kadar so:

  •  primerna starosti otroka,
  •  razumljiva in jasna,
  •  pomembna,
  •  posredovana z zahtevo, vendar prijazno,
  •  nadzorovana.

Razumljivost postavljenih pravil preverimo tako, da prosimo otroka, naj pravilo         ponovi in razloži, kaj pomeni zanj. Smiselno je, da ve, kdaj prekrši pravilo. Jasnost pomeni, da mu podrobno opišemo, kaj od njega pričakujemo. Z jasnostjo se izognemo kasnejšim prepirom o tem, kaj bi moral narediti. Pomembnost pomeni, da otroku pokažemo, da je tisto, kar naredi, za nas pomembno. Nadzorovanost pravil dosežemo takrat, kadar pohvalimo njegovo uspešno izvedbo. S tem otroku pokažemo, da nas zanima kakovost opravljenega dela.

 

  • Prekoračitve meja in neupoštevanje oz. kršitve postavljenih pravil naj imajo  naravne in logične posledice.

Prej, kot se otrok nauči, da je treba za neugodne odločitve plačati ceno, prej se bo naučil sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Ko nastopijo posledice kršitve pravil in omejitev, se izognimo moraliziranju v stilu: »Saj sem ti rekel«. Prikladneje je, da otroka vprašamo, ali ve, kako bo v bodoče ravnal drugače. S tem sprejmemo njegov načrt za izboljšanje in mu ne vrinemo svojega. Odločitev, da prekrši pravilo je na takšen način otrokova, je njegov problem in ne naš.

Naravne posledice kršitve pravil in omejitevod nas staršev ne zahtevajo nič drugega kot to, da pustimo, da se zgodijo. Če otrok noče zajtrkovati, mu najprej ponudimo možnost zaužitja kakšne bolj priljubljene jedače. Če tudi to odkloni, ga seznanimo z dejstvom, da bo verjetno še pred kosilom lačen. Če ga naše opozorilo ne gane, pustimo, da je lačen do kosila. Pomembno je, da ne popustimo. Če se noče učiti, dopustimo, da dobi v šoli slabo oceno.

Logične posledice kršitve pravil zahtevajo našo ustvarjalnost in načrtovanje. Pomembno je, da so logične posledice povezane z otrokovim specifičnim prekrškom.

Odškodnina za povzročeno škodo pri velikih prekrških naj bo velika, pri majhnih pa mala. Če si otrok noče umiti zob, ga osvestimo o tem, da se umazani zobje kvarijo in jih mora popravljati zobozdravnik. Še posebej poudarimo, da zobem najbolj škoduje sladkor. Logična posledica tega, da si otrok noče umiti zob je ta, da ta dan ne bo jedel sladkarij. Podobno je z igračami. Če jih otrok poskuša uničiti ali z njimi udarjati druge, igračo za nekaj časa pospravimo na njemu nedostopno mesto. S tem ga spodbudimo da razmišlja o svojem vedenju in občuti posledice le-tega. Pri postavitvi te logične posledice je pomembno, da ima svojo končnost. Torej, igrače ne bomo umaknili za vse večne čase, ampak bomo otroku napovedali, za koliko časa bo umaknjena.

Ne pozabimo: Posledice lahko izpeljemo samo takrat, kadar ne ogrožamo otrokovega življenja. Če otrok občuti posledice svojih odločitev, iz njih spozna več kot iz dolgotrajnih sporov.

 

Kdaj odzive zmoremo?

Kadar:

  •  čutimo sebe,
  •  imamo lastno mnenje,
  •  znamo reševati svoje probleme,
  •  znamo poiskati pomoč tretje osebe, kadar smo v težavah.

 

Drugače povedano: vemo, kje se končamo sami in kje se začnejo drugi in kje so meje naše zasebnosti. Zgled, ki zmore odzive, smo tisti starši, ki se lahko pošteno, odkrito pogovarjamo, ki znamo poskrbeti zase in zadovoljevati lastne potrebe.

Kaj če starši odzivov ne zmoremo?

V tem primeru otroka prikrajšamo za življenjsko orientacijo, v nadaljevanju njegove življenjske poti ga lahko spremljajo konflikti, je nesrečen v medosebnih odnosih, jih ne zmore vzpostavljati, ne vzdrži v njih, prikrajšan je za lasten partnerski odnos ali je le-ta neuspešen. Otroci potrebujejo življenjsko orientacijo od nas zaradi tega, ker so ob rojstvu »nepopisan list papirja«. V času njihovega odraščanja poskrbimo za zadovoljevanje osnovnih potreb in s tem ustvarjamo njihovo psihično in čustveno okolje. Zato je še posebej neugodno, če njihovo čustveno vznemirjanje ne prinaša naših odzivov, ker mu s tem onemogočimo »predelavo« njegovega čutenja ali če je za svoje čustveno vznemirjenje celo kaznovan z odtegnitvijo naše ljubezni. Takšno vzdušje ponotranji in ga lahko spremlja vse življenje.

Kdaj ne zmoremo odzivov?

Kadar:

  • smo bili sami izpostavljeni reševanju konfliktov na neugoden način (z uporom, popustljivostjo, prepiri, nasiljem…),
  • je bil katerikoli del nas zlorabljen (smo bili kot otrok besedno, fizično, čustveno, spolno… zlorabljeni),
  • smo odraščali v okolju, ki nam je povzročalo, da bomo problematični ali doživljali zavrnitve, če bomo hoteli poskrbeti zase (izogibanja tveganjem),
  • nam je primanjkovalo zdravih zgledov,
  • smo se razvili tako, da sicer znamo poskrbeti zase, pri tem pa ne upoštevamo drugih, ali lastne potrebe zadovoljujemo na račun drugih,
  • se ne znamo postaviti zase, smo pretirano prilagodljivi na račun lastnih potreb zato, da se izognemo konfliktom,
  • sebe zaznavamo kot nemočne žrtve in za to plačujemo visoko ceno – izgubo samega sebe,

Če smo že sami dovolj ozaveščeni o tem, da se nam je nekaj ali vse od tega dogajalo, je smiselno, da poiščemo pomoč tretje osebe ali strokovnjaka in te težave, probleme, travme razrešimo. Najpogosteje pa vsa ta dogajanja izrinemo v podzavest, kar nam omogoča preživetje. Zaznavamo samo posledice na nas samih, partnerju, otrocih, naših mladostnikih, ne vemo pa, od kje izvirajo. V takšnih primerih je smiselno vse, kar nas moti in bega izpostaviti strokovnjaku, ter skupaj z njim ugotoviti ozadja in poti za njihovo razreševanje.

Kaj so prepiri in konflikti med nami otroci, mladostniki in kaj prinašajo?

Konfliktne situacije med nami in našimi otroki, pa tudi z okoljem so izjemnega pomena za razvoj enih in drugih. Prav v takih situacijah se nam staršem odpira nenadomestljiva možnost za razvoj.

V našem življenju se v večini primerov prepir in konflikt enačita. Vendar to ne drži. 

  • Konflikti predstavljajo stanja, v katerih se soočamo z nekimi nestrinjanji, z neusklajenostmi. Odnos med nami in okoljem ne poteka ugodno, naše želje, potrebe, mnenja, interesi… so v razhajanju.

V konfliktih spoznamo, da smo različni in da nas čaka iskanje nekih poti in rešitev, če želimo sodelovati. Usmerjajo nas v odzivanje in spremembe, lahko predstavljajo nevarnost ali na drugi strani priložnost za  naše učenje in razvoj. Od nas, udeležencev pa je odvisno, ali jih uporabimo za ustvarjanje ali uničevanje.

  • Prepiri predstavljajo neučinkovit način odziva na konflikt.

Če se nočemo, nismo pripravljeni ali ne zmoremo spreminjati, iskati skupne poti, kompromise ali posvečati časa razreševanju konflikta, če so nam lastni interesi ali ideje najpomembnejši, se bomo umikali ali izvajali pritisk nad soudeležencem konflikta. Oboje vodi v prepire. Konflikti ostanejo nerazrešeni in se kopičijo.

Če konfliktov ne rešujemo, doživljamo posledice, ki so od posameznika do posameznika različne. Vsekakor pa neugodno vplivajo na delovanje posameznika in naša medosebna razmerja.

V čem je največja skrivnost ugodne vzgoje?

Zagotovo se vsi strinjamo, da je skrivnost ugodne vzgoje najprej v poznavanju samega sebe. Le-to nam omogoča, da lahko lastnim otrokom pomagamo v iskanju življenjske orientacije, ugotavljamo, na kakšne načine jim izkazovati ljubečo pozornost namesto nadzorovanja in izkazovanja potreb po poslušnosti in ubogljivosti. Preprosto vemo, kaj potrebujemo mi in kaj naši otroci. V takšnih pogojih ni ne nagajivih in ne lenih, ne zahtevnih in ne sramežljivih. So samo otroci s svojimi potrebami, ki so zanje bolj ali manj pomembne. Iz razhajanja naših in otrokovih, mladostnikov odzivov in potreb se lahko veliko naučimo. Če ne poznamo sami sebe se lahko vse življenje trudimo spremeniti druge po naši podobi.


Ko odkrijemo skrivnost ugodne vzgoje, se nam ni potrebno ukvarjati z/s problemi kot:

  • Naš otrok se pretirano vdaja opojnim substancam.
  • Brat je izjemno ljubosumen na svojo mlajšo sestrico. Če le zmore, ji nagaja. Ljubosumje ga je pripeljalo celo do sesanja prsta in močenja postelje, čeprav je vse te veščine že zdavnaj osvojil.
  • Naš štiriletni nadobudnež se ne zmore ločiti od nas. Vsako noč spi v naši postelji . Če ga poskušamo osamosvojiti s spanjem v lastni postelji, vrešči in se ponoči prikrade k nam.
  • Naše dekle odklanja hrano. Če jo s težavo zaužije, jo izbruha. Vse skupaj meji na bulimijo, anoreksijo.
  • Naš fant odklanja učenje. Rad hodi v šolo, nikoli ne manjka, a obveznosti ne izpolnjuje.
  • Zaradi lastnih neugodnih izkušenj iz otroštva našima dvema živahnežema dopuščamo preveč. Kaj zdaj?
  • Naše dekle pod pretvezo, da obiskuje srednjo šolo, pohaja s  prijatelji, ki izkazujejo odklonsko, deviantno vedenje. Tudi sama se je že zapletla v več kršitev. Na naše posredovanje odgovarja, da naj jo pustimo pri miru, da je dovolj stara, da sama razrešuje svoje težave. Na naše poskuse postavljanja pravil in omejitev odgovarja, da naj jo pošljemo v prevzgojni dom, če nismo zadovoljni z njenim vedenjem, da se nas to ne tiče…
  • Naš nadebudnež večerno spanje odlaga z neprestanimi zahtevami po pravljicah. Ko se poskušamo v številnem pripovedovanju pravljic ustaviti, želi spanje odložiti s tem, da prosi za hrano, pijačo. Zjutraj je utrujen.
  • Naša Vila Malina se pri svojih lepih, dolgih laseh noče česati, umivati…
  • Zaradi lastnega idealnega vrednostnega in vedenjskega sistema od našega dekleta že od malega zahtevamo, da je božanstvo, bitje brez napak in slabosti. Ko to ugotovimo, bi radi vse spremenili. Kako?
  • Naša mami nas vedno napada z očitki, da je za vse sama, da ji nihče nič ne pomaga, če pa že, naredi vse napol, »nikoli dovolj dobro zanjo«. Za vse smo krivi mi, večno je v vlogi žrtve.
  • V družini smo kot otrok imeli zelo hladne odnose. Oče in mama sta nas vzgajala strogo, zahtevno, deloholično. Dotikov, stiskov, izkazovanja čustev skoraj nismo poznali, še manj občutili. Spoznamo, da se enako vedemo do lastnih otrok.
  • Večno samo delamo, sebi, partnerju in otrokom dopovedujemo, »da brez nič ni nič«. Ne znamo se niti sprostiti, niti odpočiti. Zavedamo se, da kot takšni otrokom nismo vzor učenja v smislu, da je lahko delo koristno in kvalitetno opravljeno le, če se znamo tudi odpočiti.
  • Naša Metka ima težave v tekmovalnih aktivnostih s svojimi vrstniki. Vedno želi zmagati, poraza ne prenese. Je nespretna in neprijazna v sporazumevanju, zelo kritična do vseh in vsega. Vidi samo sebe.
  • Naša Ana je zelo pesimistično, črnogledo dekle. V vsem vidi samo slabo. Radi bi jo navdušili za življenje.

 

 

 

Thursday the 21st.
Joomla template freaks