Depresija/anksioznost


 

DEPRESIJA IN ANKSIOZNOST

 

Da se zdravljenje duševnih motenj lahko začne, mora bolnik najprej obiskati zdravnika. Značilno za bolnike pa je, da poiščejo pomoč dokaj pozno, šele, ko jim simptomi pomembno onemogočajo funkcioniranje in življenje, ugotavlja Lešar (2006) in  pravi, da duševna motnja pri različnih ljudeh poteka različno, saj ene prizadene malo, druge pa huje.  Le redki zbolijo samo enkrat in se bolezen nikoli ne povrne. Duševno bolezen  se lahko pozdravi, ali pa se jo nadzira z zdravili in psihoterapijo. Duševne motnje pogosto potekajo v epizodah, poslabšanja lahko sprožijo stresni dogodki in drugi dejavniki. Bolnik s svojo voljo ne more bistveno vplivati na simptome. Pravilno zdravljenje, urejeno življenje, stabilni odnosi, podpora bližnjih in redno jemanje zdravil, lahko pomaga stabilizirati bolezen  in zredčiti epizode poslabšanja.

Tudi pri zdravljenju duševnih motenj je prišlo do novosti, saj je s sodobnim rehabilitacijskim postopkom cilj zdravljenja individualno prilagojen  in stremi k vračanju ljudi nazaj v socialno okolje (Pregelj, v: Humar, 2011).

Danes se za zdravljenje duševnih motenj uporabljajo razne metode:

  • Psihoterapevtski postopki – s psihoterapijo, ki poteka s pogovorom.  Je oblika pomoči posameznikom, parom in družinam (Pukl- Gabrovšek v: Humar, 2011).
  • Biološke metode - to je biološka terapija za zdravljenje duševnih motenj s kemičnimi in fizikalnimi sredstvi, hormoni...(Žvan v: Humar, 2010, str. 9).
  • Psihofarmakološka sredstva - z zdravili za zdravljenje duševnih motenj, ki  odpravljajo simptome in bistveno pripomorejo k boljšemu delovanju in počutju ljudi (Kores Plesničar v: Humar, 2010, str. 10).
  • Psihosocialna rehabilitacija - to je proces, ki vodi k čim boljši kakovosti življenja pacientov z duševno motnjo (Švab v: Humar, 2010, str. 10).

Pacientu se daje velik pomen v postopku zdravljenja, saj v njem aktivno sodeluje  na podlagi vzpostavljenega ustreznega terapevtskega odnosa. Program zdravljenja je pomemben za vsakega posameznega pacienta, kjer  morajo posamezne metode zdravljenja imeti svoje mesto glede na vzročnost duševne motnje, ki jo kaže pacient (Ziherl v: Humar, 2010).

Večina metod in tehnik, ki jih uporabljamo za psihosomatsko zdravljenje se osredotoča na um in njegovo preoblikovanje. Dejstvo pa je, da ima naše telo elektromagnetno naravo. Elektrokemična sporočila nenehno potujejo po telesu in prenašajo podatke. Brez teh energijskih tokov ne bi mogli videti, slišati, okušati, čutiti,vonjati… Od pravilnega delovanja elektromagnetnega sistema je odvisno naše zdravje. Telo samo, po svoji naravi, zagotavlja uravnoteženo energijsko stanje. Ob bolezni in nastopu različnih težav in motenj pa se le-to poruši. Za ponovno trajno in učinkovito  vzpostavljanje ravnotežja in odpravljanja težav je potreben celosten pristop na telesni, čustveni in miselni ravni.

Osnova za odpravljanje težav, motenj in bolezni je diagnosticiranje (določitev) težave, motnje, bolezni, ki jo želimo rešiti. Sledi poglabljanje vanjo in občutenje, kako močno nas ovira (stopnje od 1 do 10).

 

ANKSIOZNOST

Anksioznost – utesnjenost,  je strah brez točno določenega predmeta ali načrta, lahko pa se nenadoma veže tudi na kakršnokoli zaznano grožnjo. Naše misli hrani s preplahom, grozo, uničujočim strahom, preveliko zaskrbljenostjo, pretresljivimi scenariji. Vsak, ki trpi za neko anksiozno motnjo več kot pol leta zagotovo hrepeni po olajšanju, še posebej, ker anksioznost s svojimi nenadnimi napadi močno vpliva na našo sposobnost delovanja.

Anksiozne motnje so definirane kot blažje oblike duševnih motenj, z manj motečimi in izrazitimi simptomi. Taka motnja nam z malo pomoči omogoča živeti samostojno. Vodi v težave na zaposlitvenem, socialnem in drugih področjih.

Stroka jih imenuje tudi nevroze, ker  sodijo med najpogostejše psihiatrične motnje. Največ se kažejo v obliki različnih fobij, ki jih  ima okrog 10% splošne populacije, malo manj pogosto v obliki posttravmatskih stresnih motenj, srečamo jih pri 8% ljudi, najmanj pa v obliki panično generaliziranih napadov, teh ima okrog 5% populacije. Anksioznost  se pogosto pojavlja hkrati z depresijo in zlorabo psihoaktivnih snovi.

Anksiozni napadi so lahko intenzivni in silni, nemogoče jih je kontrolirati, so kot vihar, ki preplavi psiho in povzroči stanje paničnega strahu (poskusi kontroliranja tega stanja vodijo v notranje tresenje, ki ni vidno navzven).

Tipično za vedenje skrajno anksioznega posameznika je, da je zaradi neprestanega strahu pred prihajajočo nevarnostjo neprestano v obrambi, napadu. Večkrat ima občutek, da ga nekaj brca v srce, ne želi početi ničesar (če je prisiljen kaj narediti, razbija stvari, s katerimi dela), vsakršen zunanji pritisk mu povzroči strah pred možgansko, srčno kapjo, izogiba se družini (gre mu na živce, ne prenese njenega ugovarjanja, vse kar člani naredijo,  je narobe), potiska svojo jezo, a v sebi čuti takšen bes, da bi koga ubil, tudi člane svoje ožje družine.

Obsesivno-kompulzivne motnje so v današnjem svetu pogosta oblika anksioznih motenj. Vključujejo ritualno vedenje, ponavljajoča se vprašanja, kot: »Ali sem res zaklenil/a?« in težave pri prilagajanju na novosti.

VZROKI

Psihični

Večina se nas vsak dan srečuje z dogodki, ki povzročajo anksioznost. Težave moderne civilizacije lahko ob svoji zadostni intenziteti prizadenejo posameznika.

  • stresi (razočaranja, osamljenost, izguba partnerja, otroka, starša, vremenske katastrofe - potres, kemični dražljaji, učinki medikamentoze – šok za psiho in telo, kemični dražljaji – onesnaženost zraka, težak porod, rizična nosečnost,…),
  • strahovi (nenadno prestrašenje, neuspeh pri delu, izpitih, finančna negotovost – propad, strah za druge, pred grozečo smrtjo ali da nekdo od bližnjih umre, pred nasilnimi dogodki kot so avtomobilske nesreče, ujetost v dvigalu, vožnja skozi temen predor,..).

Fizični

Anksioznost se pojavlja posebej izrazito pri osebah, ki imajo določeno prirojeno preddispozicijo za šibkost živčnega in vaskularnega sistema (šibkost je vtisnjena v DNA).

Simptomi:

  • pretirana razdražljivost in vzdražljivost živčnega in posledično krvožilnega sistema,
  • agonija, obup, žalost, brezbrižnost (indiferentnost),
  • zmedenost (preganjanje idej, misli, ki se jih ne more osvoboditi, brez koncentracije navkljub zelo aktivnemu umu, otopelost, zmanjšanje intelektualnih moči, slab spomin in vztrajnost),
  • manično depresivna stanja (izmenjavanje smeha in joka, veselja in potrtosti, razburejnosti in zatopljenosti v misli),
  • tresenje celotnega telesa, zbadanje ob strani prsnega koša (palpitacije v epigastriju),
  • nemir, neprestana hoja okrog,
  • izčrpanost,
  • vrtoglavica, pritiskajoč glavobol, slabost, šibkost,
  • enostranska odrevenelost obraza ali telesa,
  • stiskanje v prsih, napadi dušenja,
  • intenzivni strahovi,
  • tahikardije, aritmije,
  • migetanje pred očmi,
  • zlovoljnost, nepotrpežljivost,
  • strahovi: pred zaprtimi prostori (klavstrofobija), odprtimi prostori, temo (ne morejo spati pri ugasnjeni luči), zadušitvijo, množico, boleznimi (možgansko, srčno kapjo), mrakom ,
  • delirij (zaskrbljenost, strah, blodnje, nezavest).

PRVA POMOČ

  • pritisk roke na srce in istočasno globoko dihanje,
  • pitje hladne vode.

TERAPIJA ODPRAVLJANJA ANKSIOZNOSTI PO METODI OSD(metoda obvladovanja sebe in drugih)

Brzdanje anksioznosti je zelo pomembna spretnost, ki nas naredi odpornejše in učinkovitejše pri spoprijemanju z življenjskimi težavami. S pomočjo te spretnosti izklopimo nepotrebne strahove, negativno in pesimistično razmišljanje pa lahko spremenimo v nov pogled na življenje, ki  spodbuja zaželene in resnične možnosti.

1. Korak: Raziskovanje izvora misli in zapletenega sistema negativnega prepričanja.

2.  Korak: Uporaba temeljnega recepta za brisanje zastrašujočih misli, neugodnih scenarijev, izkrivljenih zaznavanj.

3.  Korak: Aktiviranje travmatičnega spomina in razreševanje travm z metodo obrata.

4.Korak: Aktiviranje ravnovesja.

5.Korak: Učenje tehnik sproščanja in nadzorovanja težav.

 
DEPRESIJA

Depresija je težava, ki se odraža v drugačnem delovanju možganov od normalnega. Zanjo so značilna določena obdobja, ki jih imenujemo tudi »reaktivna depresija« (razpoloženjska nihanja). Vključuje kognitivne, afektivne in vedenjske prvine. Njihovo prepoznavanje je pomembno zaradi tega, ker je za začetni in osnovni pristop k odpravljanju depresije izjemnega pomena, da jo najprej razbijemo na posamezne prvine in jih odpravljamo vsako zase.

 
VZROKI

Psihični

  • sodoben način življenja s težkimi in na videz neskončno ponavljajočimi neugodnimi izzivi in pretežno negativnim razmišljanjem,
  • nerešene čustvene težave (občutki krivde, sramu, strahu, žalovanja, jeze …),

 Fizični (dedni z gensko osnovo)

  • nevrokemijske preddispozicije, geni, ki pogojujejo večjo ali manjšo nagnjenost k depresiji,
  • zgodnje neugodne izkušnje, zgodnji spomini, ki lahko sežejo vse do pogojev v materinem telesu med nosečnostjo.

Simptomi:

  • dolgotrajno potrtost in otopelost,
  • občutek ničvrednosti, dvomi o sebi,
  • občutki krivde,
  • razdražljivost,
  • negativne misli in doumevanje,
  • nezainteresiranost za vsakodnevne dejavnosti, večji napor pri opravljanju aktivnosti,
  • spremembe prehranjevalnih in spalnih navad,
  • pogosto premišljevanje o smrti,
  • usmerjanje vase, izogibanje ljudem in umikanje pred njimi,
  • »vdajanje« izgubam in težkim okoliščinam,
  • nesmiselni občutki strahu in nemoči,

ODPRAVLJANJE IN ZDRAVLJENJE DEPRESIJE

Cilj odpravljanja depresije je povrnitev pravilnega delovanja možganov. Vsak tip depresije je potrebno drugače obravnavati. Pomembno je, da zna svetovalec, terapevt prepoznati in se osredotočiti na glavne čustvene težave depresivne osebe.

Poteka z:

  • zdravili, psihoterapijo,
  • pošiljanjem elektromagnetnih impulzov v možgane (energijska psihologija), ki neposredno vplivajo na spremembo nevroloških sekvenc, delujočih pri neprilagojenem razmišljanju in vedenju,
  • akupunkturo,
  • svetovanjem v smeri razvoja pozitivnega vedenja, odnosov in miselnih navad z utrjevanjem notranje moči,
  • ozaveščanjem temeljnih izkušenj, ki so depresijo izzvale in nerazčiščenih preteklih izkušenj,
  • uporabo elementov kognitivne – vedenjske terapije (razbijanje vzorcev neprilagojenega razmišljanja, obtoževanja samega sebe…, uvajanje praktičnih sprememb življenjskega sloga kot: daljši počitek, zmanjševanje stresa, povečevanje telesne aktivnosti, razvoj boljšega sistema medsebojne podpore…).

Pomembno je osredotočenje depresivne osebe na prvino depresije: kognitivno, afektivno, vedenjsko. Na vsako lahko delujemo z določenimi posegi v smeri osredotočenja depresivne osebe na tisto prvino, ki je zanj v določenem trenutku pomembna. S pomočjo svetovalca depresivna oseba zniža  stopnjo intenzitete moteče prvine. Ko s to prvino opravi, preide na drugo in jo obdeluje, dokler je ne nevtralizira… Ko glavni dejavniki posameznih prvin izgubijo svojo moč, se okrepi odpornost depresivne osebe. Le- ta jo uspešneje brani pred vnovičnimi nevarnostmi za pojav depresije.

 

ZASVOJENOST – ODVISNOST

Zasvojenost je prevelika telesna ali duševna odvisnost od neke substance (alkohol, kava, cigarete, gazirane pijače, čokolada, narkotiki, kokain, marihuana, hrana…) ali vedenja (igre na srečo, seks, delo, nakupovanje, odnosi…). Je lahko čustvena ali predmetna (prinesejo jo osebne izkušnje). Predmet zasvojenosti je lahko tudi mešanica posameznikove nevrokemije, okolja in življenja. Običajno je močno vpeta v dojemanje samega sebe ali pa je celo del kulturnega imperativa.

Zasvojenost označujejo tri zaporedna stanja:

  • streznitev,
  • recidiv,
  • kompulzivno, repetitivno, koordinirano vedenje, da bi pridobili substanco ali izpeljali dejavnost, ki je predmet zasvojenosti.

 
VZROKI

Fizični

  • neravnovesje zaradi povišanega dopamina oz. zmanjšanega serotonina.

Odvisnost ali zasvojenost temelji na snoveh dopaminu  in serotoninu (možganski kemikaliji, ki prenašata živčne impulze). Gre za nizko vsebnost serotonina in povečano izločanje dopamina. Za odpravljanje in zdravljenje odvisnosti je izjemnega pomena uravnovešanje serotoninsko-dopaminskega neravnovesja. Osnovne sestavine odvisniškega vedenja izvirajo iz naravnega mehanizma, ki človeka motivira za opravljanje treh bistvenih dejavnosti, neizbežnih za lastno preživetje in preživetje vrste: prehranjevanje, izogibanje nevarnostim in razmnoževanje. Našo motiviranost za njihovo opravljanje upravlja majhen predel možganov (nucleus accumbens) ter dve možganski kemikaliji v njem, serotonin in dopamin. Dopamin nas spodbuja k iskanju hrane, zagotavljanju varnosti in razmnoževanju. Ko smo siti, varni in potešeni, se začne izločati serotonin. Dopamin pošilja sporočila tipa: » moram dobiti – bom dobil«, serotonin pa tipa: » misija opravljena«. Če doživljamo pomanjkanje na kateremkoli področju teh osnovnih dejavnosti, pride do neravnovesja med izločanjem serotonina in dopamina. Neka sprožilna situacija, snov ali simbol lahko izzove izločanje dopamina tam, kjer zasvojencu primanjkuje serotonina.

Psihični

  • umsko generirani dejavniki stresa (občutki krivde, sovraštva, jeze, zavisti…), ki zmanjšujejo raven serotonina.
  • stanja anksioznosti, tesnobnosti, bivanjske praznine, ki jih povzroča pomanjkanje neke dejavnosti ali zadovoljitve ene od štirih osnovnih potreb (ljubezen, zabava, moč, svoboda).
  • slaba samopodoba, nizko samovrednotenje (neugodno dojemanje samega sebe).

ODPRAVLJANJE IN ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI

  • medicinsko z zdravili, kemijo (metadon, heptanon…), priključitev na napravo elektroencefalograf (EEG), ki meri možgansko valovanje,
  • energijsko psihologijo (spodbujanje posameznih akupunkturnih točk dviguje raven serotonina v možganih.

ODPRAVLJANJE ODVISNOSTI PO METODI OSD

Potrebnih je več svetovalnih obravnav, saj z eno zelo redko odstranimo zakoreninjene navade. V ospredju odpravljanja je pomen stalne pozornosti na nenadno mikavnost odvisnosti.

 1.   korak: z uravnoteženjem zmanjšamo stres in spremenimo vzorce odzivanja na stres v možganskih prvinskih mehanizmih preživetja (raven serotonina se naravno poveča).

 2.    korak: z odpravljanjem psihosomatskih obolenj zmanjšamo odzivanje predela možganov (v katerem delujeta serotonin in dopamin) na predmet poželenja; s tem zmanjšamo izločanje dopamina, ki povzroča obsesivno iskanje potešitve.

 3.    korak: utrjevanje z obravnavanjem in nevtraliziranjem globoko ležečih čustvenih stanj, ki silijo k zasvojenosti.

 4.   korak: odtegnitev z ohranjanjem ravnovesja.

 

 

 

Friday the 19th.
Joomla template freaks